Predavatelji simpozija
datum: 03.05.2024
kategorija: novice
Predstavitev predavateljev
Alessandro Mezzena Lona, rojen v Trstu družini, ki prihaja iz Trenta, je bil 16 let urednik kulture pri časopisu Il Piccolo. Leta 2013 je prejel nagrado Grado Giallo Mondadori za svoj roman Non credere ai santi. Kot avtor se podpisuje pod romane, kot so La via oscura, La morte danza in salita, in L'amore danza sull'abisso. Skupaj z Mitjo Gialuzom je uredil knjigo Barcolana un mare di racconti, ki je prejela posebno nagrado Marincovich 2019, in je pri založbi HarperCollins izšla tudi v angleščini. V knjigi Il poeta delle pantegane je pripovedoval o življenju in poeziji Federica Tavana. Ureja blog Arcane Storie in sodeluje pri reviji Doppiozero. Pri založbi Ronzani editore je izdal roman Il cuore buio dei Miracoli.
Andrej Šprah je docent za področje filmskih in televizijskih študijev na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani ter predavatelj filmskih študijev na univerzi Alpen-Adria-Universität Klagenfurt. Njegove pomembnejše objave obsegajo monografije Dokumentarni film in oblast (1998), Osvobajanje pogleda (2005), Prizorišče odpora (2010), Vračanje realnosti (2011), Neuklonljivost vizije (2013) in poglavja v mednarodnih zbornikih: The Cultural Life of Catastrophes and Crises (De Gruyter, 2012), Popular Music and the Moving Image in Eastern Europe (Bloomsbury, 2019), Popularisation and Populism in the Visual Arts: Attraction Images (Routledge, 2020) in Third Cinema, World Cinema and Marxism (Bloomsbury, 2020).
Antonella Perrucci se je rodila v Gorici, kjer od leta 2002 deluje kot filmska producentka, kreativna producentka in direktorica kastinga. Leta 2003 je ustanovil podjetje Galaxia, ki se ukvarja s filmsko produkcijo in kasting storitvami. Leta 2012 je ustanovi in do leta 2015 predseduje Združenju avdiovizualnih delavcev Furlanije-Julijske krajine. Od leta 2021 je podpredsednica društva Cross-border Film School. Kot producentka in direktorica kastinga se ponaša z mednarodnimi nagradami, vključno s prestižno nominacijo za nagrado Nastro d'argento leta 2015 kot direktorica kastinga za film The Invisible Boy režiserja Gabriela Salvatoresa. Kot producentka je prejela nagrado Nastro d'argento za kratki film Habibi režiserja Davideja Del Degana leta 2012 in dve nominaciji za zlati globus za Bulli si nasce režiserja Massima Cappellija in za Habibi režiserja Davideja Del Degana.
Bojan Brezigar, novinar in politolog v Trstu, diplomiral iz politologije na univerzi v Macerati (Italija). Novinar Primorskega dnevnika v Trstu od leta 1973, novinarsko kariero je končal leta 2007, zadnjih 15 let je bil odgovorni urednik Primorskega dnevnika. Kot novinar se je ukvarjal pretežno z mednarodno politiko in s problematiko manjšin. V letu 2008 je bil uradni govorec Ministra za zunanje zadeva RS v času predsedovanja Evropski uniji. V letu 2012 je bil Vodja urada za stike z javnostmi na Ministrstvu RS za izobraževanje, znanost, kulturo in šport. Sodeluje s številnimi mediji, med drugim dolga leta kolumnist dnevnika Večer. Bil je predsednik pripravljalnega odbora in nato prvi predsednik Svetovnega slovenskega kongresa (1991—1993). Na področju manjšin je bil najprej podpredsednik in nato sedem let (1994—2003) predsednik Evropskega urada za manj rabljene jezike EBLUL, nevladne predstavniške organizacije manjšin v EU. Od leta 2001 je član posvetovalne komisije za manjšine pri predsedstvu italijanske vlade in posvetovalne komisije za manjšine pri ministrstvu za šolstvo Republike Italije. Od leta 2007 do leta 2012 je bil predsednik paritetnega odbora za vprašanja slovenske manjšine v Italiji. Na področju politike je bil kot predstavnik, stranke Slovenske skupnosti večkrat izvoljen v organe javnih uprav. Med drugim je bil član odbora pokrajine Trst pristojen za slovensko manjšino (1977—1980), župan dvojezične občine Devin-Nabrežina (1985—1990) ter deželni poslanec in predsednik zakonodajne komisije za kulturo, šolstvo in šport dežele Furlanije-Julijske krajine (1988—1992).
Borut Klabjan je zgodovinar, znanstveni sodelavec na Znanstveno-raziskovalnem središču Koper in izredni profesor na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Diplomiral je na Univerzi v Trstu in doktoriral na Univerzi v Ljubljani. Izpopolnjeval se je na univerzah v Bratislavi, Pragi in Benetkah. Bil je Humboldtov štipendist na Inštitutu za jugovzhodno Evropo Humboldtove univerze v Berlinu, gostujoči sodelavec na Leibnizovem inštitutu za vzhodne in jugovzhodne evropske študije v Regensburgu ter štipendist Marie Skłodowske-Curie na Evropskem univerzitetnem inštitutu v Firencah. Pretežno se ukvarja s politično in kulturno zgodovino in mejnimi vprašanji v Evropi 19. in 20. stoletja, s posebnim poudarkom na območju severnega Jadrana in srednje Evrope.
Daniele Terzoli, diplomiral iz književnosti in filozofije na Univerzi v Trstu z nalogo o rojstvu tržaškega Mednarodnega festivala znanstvenofantastičnega filma. Bil je predsednik kinematografskega in avdiovizualnega raziskovalnega in eksperimentalnega centra La Cappella Underground (od 2002 do 2020) ter soustanovitelj in direktor Festivala znanstvene fantastike v Trstu (od 2003 do 2021). Od leta 2014 je skrbel za program kina Ariston v Trstu in od leta 2022 letnega kina v tržaškem Ljudskem vrtu. Sodeloval je tudi z zadrugo Bonawentura kar zadeva filmski program in organizacijo razstav v gledališču Miela, na gradu San Giusto in v gledališču Pasolini (Cervignano del Friuli); z združenjem Casa del Cinema iz Trsta, katerega predsednik je bil od 2009 do 2018, je sodeloval pri načrtovanju razstav v Teatrino Basaglia in v Magazzino delle Idee. Kot novinar je pisal za kulturo in dogodki časopisa Il Piccolo in za revijo Nocturno Cinema. Je profesor zgodovine filma na Oddelku za humanistične študije Univerze v Trstu.
Dario Rizzo zaposlen na Inštitutu za slovensko kulturo v Špetru Slovenov. Obenem vodi kulturne projekte Centra za kulturne raziskave Lusevera (Bardo), ki so usmerjeni predvsem v varovanje kulturne dediščine Terskih dolin.
Elena Beltrami je dokončala študij ohranjanja kulturne dediščine z diplomsko nalogo iz zgodovine filma, ki je podrobneje preučevala opis in dokumentacijo procesa restavriranja filma La Nave režiserja Gabriellina D'Annunzia. Med študijem je sodelovala v programu Evropske skupnosti Archimedia, ki je enakovreden specialističnemu študiju o ohranjanju, restavriranju in ovrednotenju filmske dediščine. Predavanja potekajo v šestih različnih evropskih kinotekah in filmskih arhivih. Takoj po opravljeni diplomi je opravila šestmesečni magistrski študij restavriranja filmskih trakov pri inštituciji Les Archives Françaises du Film de Bois d'Arcy, kjer se je ukvarjala predvsem z restavriranjem celuloidnih filmov. Leta 2000 se je pridružila kinoteki Cineteca del Friuli kot arhivar in tako postala odgovorna za filmske zbirke. Med letoma 2000 in 2021 je bila zadolžena za raziskave in obdelavo kopij za festival Dnevi nemega filma.
Elisabetta - Betti – Tomsič se je rodila v Gorici, zatem je živela v Ljubljani, trenutno pa domuje v Trstu. Po diplomi iz mednarodnih odnosov je začela delati kot novinarka pri Primorskem dnevniku, nato pa se je preselila v Slovenijo, kjer je od leta 1995 do 2000 delala kot novinarka, dopisnica in voditeljica informativne oddaje 24ur, ki jo je ustvarilo uredništvo nacionalne komercialne televizije POP TV. Iz Ljubljane se je vrnila v Italijo, kjer sodeluje in vodi programe čezmejne TV, ki so se rodili iz sodelovanja med deželnim sedežem RAI za Furlanijo-Julijsko krajino in TV KOPER - CAPODISTRIA. Za čezmejno TV je 1. maja 2004 vodila neposredni televizijski prenos slovesnosti ob vstopu Slovenije v Evropsko unijo. Leta 2016 se je pridružil slovenskemu novinarskemu uredništvu deželnega sedeža RAI za Furlanijo-Julijsko krajino. V Trstu ustvarja in vodi srečanja v živo s protagonisti slovenskega političnega in kulturnega življenja, kot sta predsednika republike Nataša Pirc Musar in Borut Pahor ter nagrajena kuharska mojstrica Ana Roš.
Giampaolo Penco, ki je leta 1982 diplomiral iz filmske zgodovine in se specializiral na področju direktnega filma pri pariškem združenju Association Varan. Od leta 1983 dela kot avtor in televizijski režiser, o leta 1990 je eden od ustanovnih partnerjev in kreativni direktor podjetja Videoest v Trstu. Napisal, režiral in produciral je številne dokumentarne filme, videospote in industrijske filme. Od leta 1983 sodeluje z različnimi postajami italijanske televizije RAI, za katere je posnel veliko število dokumentarnih filmov. Filme je snemal tudi za avstrijsko nacionalno javno radiotelevizijo ORF, podjetje Tele +2, podjetje Mediaset, švicarski javni televizijski kanal RSI in švicarsko televizijo SFR, RTV Slovenija, Planète, norveško televizijsko mrežo NRK.
Giorgio Placereani je član upravnega odbora kulturnega društva Centro Espressioni Cinematografiche in filmsega festivala Far East v Vidmu. Kot filmski kritik je sodeloval z različnimi revijami in urednikoval več knjig. Trenutno piše predvsem za časopis Messaggero Veneto in svoj blog Giorgio Placereani Lost in Translation (placereani.blogspot.com). Vodi mesečne tečaje z naslovom Anatomija filma v kinu Visionario v Vidmu in predava iz zgodovine filma na univerzi Università delle Libertà del FVG.
Lucio Fabi, zgodovinar in muzejski svetovalec, je pri različnih italijanskih založbah objavil knjige, ki obravnavajo temo različnih konfliktov. Sodeloval je pri postavitvi razstav v raznih muzejih v Gorici, Trstu, v pokrajini Trento in deželi Veneto. Pred kratkim je objavil posodobljeno izdajo knjige Storia di Gorizia (Zgodovina Gorice, Qudu 2023), ki predstavlja edino celostno zgodovino dvajsetega stoletja na Goriškem.
Marco Rossitti je profesor filma na Univerzi v Vidmu, avtor številnih esejev o etnografskem filmu in italijanski kinematografiji, direktor festivalov. Kot avtor in režiser je posnel približno trideset filmov, od katerih so številne predvajali glavni televizijski programi, kot so RAI, Sky in Sat 2000 ter jih predstavili na številnih nacionalnih in mednarodnih festivalih, v teatrih Teatro Valle in Casa dei Teatri v Rimu, v Pompidoujevem centru v Parizu in v palači ZN v New Yorku. S svojim zadnjim filmom Custodi (2023) je na 72. filmskem festivalu v Trentu prejel nagrado Unesco za svetovno dediščino Dolomitov, na 29. filmskem festivalu Lessinia (VR) pa posebno priznanje za najboljši film o Alpah. Je umetniški vodja festivala Il gesto visibile. Rassegna internazionale di cinema antropologico v Trentinskem etnografskem muzeju METS v kraju San Michele all'Adige.
Miha Černec se je rodil leta 1975 v Ljubljani. Študiral je slovanske jezike in književnosti na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. V filmski industriji je začel delati leta 2005. Producira igrane in dokumentarne filme ter TV-serije. Leta 2014 je diplomiral na EAVE in leta 2015 na Ex-Oriente. Leta 2015 je bil izbran za naslov »Producer on the move«. Je član Evropska filmska akademija in mreže European Documentary Network.
Mojca Petrič Bužan je odgovorna urednica Regionalnega TV programa Koper – Capodistria. Pred tem je bila vrsto let urednica uredništva informativnega programa, pa tudi od vsega začetka soustvarjalka oddaje Lynx, ki še danes nastaja v okviru štirih uredništev - slovenskih in italijanskih TV Koper – Capodistria in RAI Trst. Novinarka po poklicu, je avtorica in urednica številnih televizijskih oddaj in prispevkov z različnih področij. Na čelu koprskega regionalnega programa posebno skrb namenja čezmejnemu sodelovanju, oddajam za Slovence v sosednjih državah in umeščanju vsebin o slovenski narodnostni skupnosti v vse oddaje programa, ki ga dejavno ustvarjajo tudi Slovenci v Italiji.
Naško Križnar je etnolog in cineast, ki je v Sloveniji utemeljil vizualno antropologijo in začel leta 1982 institucionalno produkcijo etnografskega filma. Med drugim je bil tudi ustanovitelj in idejni vodja Poletne šole vizualne etnografije. Vizualno antropologijo je predaval na Univerzi Ljubljana in na Univerzi na Primorskem v Kopru.
Nicoletta Romeo je med letoma 1999 in 2006 koordinirala Teden mednarodne kritike v Benetkah. Med letoma 2000 in 2007 je kot umetniška svetovalka sodelovala pri Mednarodnem filmskem festivalu v Solunu v Grčiji in festivalom Des 4 Écrans v Parizu. Je umetniška vodja filmskega festivala v Trstu, glavnega italijanskega filmskega festivala, namenjenega srednje- in vzhodnoevropskemu filmu. Leta 2012 je še z dvema partnerjema ustanovila produkcijsko podjetje Mansarda Production Srl, ki je med drugim produciralo dokumentarni film L'ultima spiaggia Thanosa Anastopoulosa in Davideja Del Degana. Ta je bil leta 2016 predstavljen na 69. filmskem festivalu v Cannesu v uradnem izboru sekcije Posebne projekcije. Povabljena je bila v številne mednarodne festivalske žirije in kot mentorica sodelovala v več visokošolskih programih za filmsko ustvarjanje, med drugim v programih Midpoint Feature Launch, First Cut+ in Czech Film Springboard. Leta 2023 je sodelovala pri delu o vzhodnoevropski kinematografiji v zborniku Nuova storia del Cinema. Dalle origini al futuro, ki je izšel pri založbi Hoepli in ga je uredila Beatrice Fiorentino.
Paolo Lughi je diplomiral iz zgodovine filma pri Albertu Farassinu v Trstu, kjer je v osemdesetih letih sodeloval z zgodovinskim filmskim klubom La Cappella Underground. Od leta 1988 živi v Benetkah, kjer dela v tiskovni službi bienala in beneškega filmskega festivala. Od 1990 je filmski kritik pri tržaškem dnevniku Il Piccolo. Od leta 2005 vodi delavnice o komunikaciji na univerzi Cattolica v Milanu.
Piero Colussi je delal je kot psiholog v centru za duševno zdravje v Pordenonu. Leta 1978 je sodeloval pri ustanovitvi filmskega društva Cinemazero, ki deluje še danes, in nekaj let pozneje je prispeval k ustanovitvi festivala Dnevi nemega filma. Bil je nadzornik podjetja Azienda speciale Villa Manin in predsednik združenja Pier Paola Pasolinija v Casarsi. Bil je kurator številnih projektov, razstav in publikacij, zlasti o Tini Modotti in Pier Paolu Pasoliniju. Leta 2003 je bil dvakrat izvoljen za deželnega svetnika dežele Furlanije-Julijske krajine.
Piero Pieri, Tržačan, je od osemdesetih let prejšnjega stoletja urednik in televizijski režiser Deželnega sedeža RAI za Furlanijo-Julijsko krajino, avtor in režiser televizijskih programov, revij in dokumentarcev. 15 let je bil urednik italijanske izdaje televizijskega programa, ki nastaja s prispevki regionalnih srednjeevropskih televizijskih studiev, Alpe Adria Magazine. Leta 2001 pa je bil med ustanovitelji revije Lynx Magazine, izvirnega programa čezmejne slovensko-italijanske televizije. Z občutljivostjo in pozornostjo obmejnega prebivalca se je pogosto zanimal za tematike kulture in družbenega življenja.
Sergio M. Grmek Germani, ki se je rodil v Trstu in do 12. leta živel v Proseku, je diplomiral iz zgodovine filma pri Linu Miccichèju. Deset lej je delal v Rimu v uredništvu oddaje Fuori orario za televizijski program RAI3. Po vrnitvi v Trst je sodeloval pri številnih mednarodnih festivalih tako v deželi Furlaniji-Julijski krajini kot tudi drugod (Dnevi nemega filma, Alpe Adria Cinema, Beneški bienale, festivalih vTorinu in Locarni). Leta 2001 je ustanovil združenje Associazione Anno uno, ki organizira festival I mille occhi. Objavil je knjige o filmu (o Dreyerju, Genini, Munku, Tornesu, balkanskem filmu, Titanusu), eseje v revijah in katalogih (o Matarazzu, Cottafaviju, McCareyju, Minnelliju) ter prispevke v zbornikih (o jugoslovanskem filmu v zgodovini filma in v Einaudijevem slovarju filmskih ustvarjalcev). Sodeluje v revijah Film TV in Alias - Il manifesto. Je kurator projektov za Furlansko kinoteko.
Steven Stergar je doktorski kandidat zgodovine filma in avdiovizualnih medijev na Univerzi v Vidmu. Tematike, ki jih raziskuje se prečno prepletajo s področjem medijev in filmskih študij, pri čemer se osredotoča zlasti na filmsko zgodovinopisje in kulturno zgodovino filma v Italiji. Svoje raziskave je predstavil na mednarodnih konferencah in objavil članke v znanstvenih revijah s tega področja.
